Praviš, da ni robov.
Le kamen se je zataknil med lase,
ko jih skušaš razčesati.
Izlijem se v tvojo dlan.
V kapljo,
ki ji praviš reka.
Tedaj pozabim na bobnenje
in kazalec riše
nov obraz,
ki ga ne poznam.
Še ne.
Trakovi las
brzijo z vetrom
daleč stran nad daljavo oči
in oči odpirajo pasove modrih dolin.
Na licih se nabira mah.
Kot resnica,
vtisnjena v divje vode,
ki vzburka gladino
in me prinese k tebi.
Ki se sklanjaš nadme
in me piješ.
Lepo se pije tvojo pesem ♡
Hvala, triglav!
Lp, Martina
Morda se vse to izliva iz same vode, ali pa gre za vzporedno subjektivno - objektivno sozvanjanje - kakorkoli: navdihujoča pesem, ki jo z veseljem večkrat preberemo (in kapljamo vanjo), čestitke,
Ana
tudi mi te z užitkom srkamo
<3
lp
pi
Hvala Ana za občuten komentar in podčrtanko!
Lp, Martina
Draga Irena, hvala za tako lepe besede,
objem, Martina
Iskrene čestitke Martina!
Lp, Igor
hvala Igor!
Lp, M
Odlična pesem, Martina. Z veseljem se bom še vračala k njej.
S čestitkami se vživljam v brezbarvno in te lepo pozdravljam,
koni
Koni, hvala za pozorno branje in čestitke.
Lp, M
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Martina Pavlin-Essentia
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!