Izpuhtitve
S soncem na sredi hrbta
se klatiš po svetu, zvrhano polnim odmeva.
Ko pa ti vzide mesec
med latniki zob,
lahko končno hlastno odvržeš
svoj tovor
in skupaj z njim še mesta, ki si jih obiskal čez dan
ter sobane, kjer si prenočeval.
Šele takrat se zalotiš, da se vseskozi vprašuješ,
morda že nekam otopelo,
kam, za vraga, so izginili tako hitro-
prav vsi ljudje.
Nekakšna postapokaliptična atmosfera z odsotnostjo soljudi, ki pa jo lahko beremo kot prispodobo za odtujenost in nezmožnost sobivanja - pesem z redkim in pretehtanim izrazoslovjem ... čestitke,
Ana
V tvojih pesmih zmeraj uživam.
Lp
pi
Ana, najlepša hvala, tudi za to tako lepo obrazložitev.
Zelo me veseli.
:)
Lp, albin
Pi, hvala za prijazen sprejem pesmi.
Vsekakor pa tudi jaz zelo uživam v tvojih.
Lp, albin
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: albin
- 12. 12. 2017 ob 10:50
- Prebrano 1116 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 298