Ne vedo temačnih mislih,

ki burijo moj vsak dan.

Znova stojim na robu,

pripravljena, da skočim v pozabo.

Strah je še edina varnost,

ki ustavlja moja dejanja,

kot tega ne bo več, 

skočila bom v objem vetra.

Glas, ki vedno moj sopotnik je,

enkrat zadovoljen z mano bo.

Če moja pot se s tem konča,

več ljudi odrešenih bo.

Kljub temu, da srce dobro misli

svet tega ne vidi. 

Nepomembna duša,

ki zgolj še tava namestu, da živela bi.

Nikolina_Lorena