Svet se je shladil na vasi.

Hans caplja še bolj počasi

mimo cerkve Šentjerneja.

Gre v gostilno k Majzlju, dasi

ne pesti ga glad, ne žeja.

Še bolj tiho v brado brunda

ter vse bolj na vagabunda

me spominja, saj propada,

pa čeprav mu je sekunda

še dovolj, da konja z'vlada.

Pil bo deci do poldneva,

kakor da ob njem premleva

in Rodin ga v Kip pretvarja,

vendar vem da zgolj sameva;

on ne brunda; ogovarja.

Svet se je shladil in reka

ki se ponavadi steka,

z ledom veže mrtvo skalje.

Hansov glas neslišno jeka

in poriva v nič sožalje.

Pojdi Krka dalje…

Pojdi Krka dalje…

Peter Rangus