Poslušam edini glas, ki odmeva po veliki cerkvi.

O človeku, kako daleč je potrebno, da prideš

do iluzije ko srečaš pravega Človeka.

Da nismo večni, kot ni bil na zemlji 

v svoji podobi Jezus Kristus, tisti

ki se je dal mučiti za človeško odločitev,

za boj med prevlado moči tistih, ki imajo

moč, oziroma samo mislijo, da jo imajo.

Da je volja močnejša od  bolečine,

da ti lahko zlomijo telo, svojega prepričanja

pa ne. Zamislim se in čez čas v tihih korakih

drobim proti izhodu. Besede navznotraj še vedno

govorijo, kot bi prepričevala samo sebe, da je

samo svoja moč tista, ki zmore da tudi v srcu

ne boli, če ne dovoliš, da ti pride blizu.

Bolečina in jo prej prestrežeš. Kakor veliko ribo,

ki preden te ugrizne in pospravi, da se ne pustiš

in daš po potrebi  tudi zadnje moči, da ti je potem

lažje, da zmoreš preživeti.

Odprem vrata v zemeljski svet, stopim v sneg

in puščam sledi, kakor dokaz, da je vernik

praznoval v tisti hiši, kjer ne sme biti žalih besed.

Kakor tudi On ni žalil svojega dela.

Izgubim se v zimsko temo in poskušam biti Človek.

IŽ-lev