Mat je kuhala krompirje,
pet na mizi jih leži.
"Ni kosila brez večerje,"
tko se naši matki zdi,
že s kokoške puka perje,
da zvečer jo naredi.

A krompir ta prvi reče:
"Ne me lupit, to bo greh!
Nočeš, da za večne čase
ti ostanem na zobeh."

Pak olupi druge štiri,
prvega pri mir pusti,
se naslednji našopiri
in prav glasno govori:
"Draga mati, ne me kuhat,
če za svojce ne želiš,
da ne bodo nehal bruhat
in bolezen bo pri hiš."

Pak odvrže tudi tega,
kuhat da ostale tri,
se že tretji nanjo krega,
naj iz kropa ga spusti:
"Le poglej, kaj si storila,
da me zdaj že vse boli,
ker si krop tako solila!
Naj se mož ti zastrupi!"

Hitro vzame ga iz lonca,
vrže v hišni ga smetnjak,
noče skuhat ga do konca,
strup bi jedel le bedak!
Itak sta še dva ostala,
dva je bolje kot noben,
ko že skoraj je končala,
pa se oglasi še en:
"Pazi! Ne me vzet iz kropa,
ker lahko se razletim,
eksplodiram kot iz topa,
vso družino pomorim!"

Hitro reši preostalga,
tega pa pusti, naj vre,
da jim ne bi storil žalga,
rajši sama nič ne je.
Bo pak en za vso družino,
kaj bi jedli kar naprej!
"Ej, krompirče ti edino,
daj, še ti mi kaj povej!"

Ta ne da si dvakrat reči
in na glas pove modrost:
"Mene morala bi speči,
kuhat me je bla norost.
Mar s kokoško bi v pečici
dobro me pretenstala,
zdaj pa nič ne bo na žlici,
ker še kura ti bo ušla!
Če pa mene bi kdo snedel,
mrtev vdrl bi se v tla."

Ko kokoška tole sliši,
pa čeprav oskubljena,
splahuta, zdivja po hiši,
mat pa vsa upehana
jo po skritih kotih išče,
jo po hodniku lovi,
ko prteče na dvorišče,
kure že nikjer več ni.
 
"Ni kosila brez večerje!"
zdaj obupana spozna
in preklinja vse krompirje
tega zmešanga sveta.

Ker ostal so brez kosila
trije mulci in njen mož,
mat v zahvalo je dobila
brco v rit namesto rož.

maatjazh