Spokoj
Drevi odhajam, zdaj grem na to pot,iz prsi lahkotno se dviga velblod,odnaša mi misli, ugaša telo,drevi odhajam, zdaj grem na to pot.
Čutim, v daljavi tančice odstreš,Lahezis odhaja, ti vrata odpreš,okove odvržem v temačno globel,že kliče Atropa svoj zadnji apel.Jutri zarana tam čez se zbudim,bolesti telesa tu v noči pustim,le sanje skrivnostne ponesem s seboj,drevi odhajam, je čas za spokoj.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Pisana_beseda
- 09. 12. 2017 ob 12:31
- Prebrano 474 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 199.76
- Število ocen: 10
