Konec jeseni čebela,

svoj panj tesno zadela,

vse sovražnike prepodi,

le čebelarja k sebi pusti.

Pridi k meni se pogret,

skupaj okušajva med,

vabi ga, sladko brenči,

dedku se prav dobro zdi.

Dedek pipo si prižge, 

v čebelnjak usede se,

v belo brado se smehlja,

in v spominih uživa:

Se spomniš medveda,

prišel je na čašico meda.

Pičila si ga v smrček,

je takoj spustil vrček.

Tak hrup si zagnala,

da je pošast odtacala.

Pa takrat, ko je falot,

skočil na travnik čez plot.

V čebelnjaku bi prespal

in se z medom sladkal.

Tega nisi dopustila,

za hlače si mu želo zarila.

Čebela, čebelica,

res si mi prijateljica,

že mlad, negoden fante,

sem vate zaljubil se.

triglav