Je padal sneg, France, ko si prvič vdihnil
in se je košček hladnega kristala zaril v nežne prsi?
Izdrla ga je stara roka sojenice,
da si mašil življenje s peresom.

 
Brez luknje, ki pušča upanje

zgoreti v saje,
bi bil -
kdo ve,
morda veseli kmet tam v Vrbi,
ki bi prišel kak tržni dan v Ljubljano,
in srečal

njene prikrito lakotne oči,
nikoli zvedel njenega imena,
se zmrdnil nad napuhom mestnih srajc
in šel
trohnet k svoji zemlji.

Na trgu zdaj bi stal kip nje,
ki je vse prazne želje stlačila v poezijo.
Tako živijo tisti,

ki jim neizpolnjeno razjedlo je srce,
v hladnih kamnih - za svarilo.

pi - irena p.