Šla sem na tržnico pisanih barv.

In kupila pigment.

( Oprosti, ljubljeni).

Koliko ga potrebujete? so vprašali

trgovci na trgu Brezčutnosti. Nadutosti.

Pred slepimi očmi so

si meli brezbarvne roke.

Ne vem, sem jim rekla.

( Oprosti, ljubljeni).

Toliko morda,

da prebarvam travnike in kožo in srce.

In hrepenenje in kapljico vina,

kapljico krvi,

pavzo glasbe.

In želje in meje in stene

in hiše,

kjer je doma Človeško srce.

( Oprosti, ljubljeni).

Samo belega imamo, so rekli.

In videla sem tvoje nočne oči.

Tvojo temno kožo,

po kateri si pisal

najine srečne, pisane

pesmi bližine.

In zaželela sem si

zvezde brez barve,

pesem brez odtenkov,

dušo s pigmentom Ljubezni.

( Zate je ta pesem, ljubljeni.

Pišem ti jo,

medtem, ko od daleč poje temni flamenko

tvoje čiste duše.

Medtem,

ko brezbarvna človeška ribica

potuje skozi metemarfoze Časa,

polnega pigmenta Neskončnosti,

Ljubljeni).

ob potoku - Majda Kočar