To jutro je mirno

ni več lastovk

ni več petja

hlad je zamrznil

glasove

da je ostala tišina

in ne bom je budila

ne bom umetno

grela kar pripada

poletju le čas

tiho hodi

iz dneva v dan

in koledar nemo

obljublja čas

ko bo tvoja roka

držala mojo

in je ne bodo

grele

le volnene rokavice

v žepih stisnjeni

prsti čakajo

na poletje

in hladen korak

hiti proti domu

in ljubezen

na štirih nogah

tresoče čaka

pred vhodnimi vrati

za njimi oživi

kot da ji radiator

pričara sonce

in se nama dobrika

in preteguje

da družno ljubiva

ljubezen

skoraj nevedoča

da je prisotna

tudi najina

kakor da ni zime

in naju poletno sonce

greje da roke

znova gladijo

in se spletajo

med prsti

 ki nama tiho

dajejo dotike

in takrat znova

začutiva toplo

seževa v srce

in ljubiva

in lepo je

da zato ne potrebujeva

poletja

IŽ-lev