S kamni v žepih plašča
je šla Virginija v mrzlo reko.
Jaz sem šla na Ginekološko kliniko in
brala njeno poslovilno pismo.
Odspala sem kako uro na bolniški postelji.
Potem sem bila na vrsti.
Njeno truplo se je zataknilo v steber
in se pustilo strjevati rečnemu toku,
ki ga je oblizoval.
Meni niso naredili nič.
In sem šla na kavo. Na krožniku sem dobila vrabca
s črnimi očmi in glavo v barvi blata
in sem odprla knjigo in brala naprej.
S temnim očescem je oprezal za drobtinicami
in kljuval in kljuval
do praznega krožnika.
Ketonal me je pekel v levem boku,
žile so otrdevale pod desnim kolenom.
Vsi glasovi so se mi zdeli tako znani,
a nobeden ni imel obraza.
Vrabec je skočil z rdečega prtička
in Virginija je oživela v mojem naročju.
inventivno prepletanje lastne zgodbe z zgodbo literarne osebe obogati pesem in jo odpre v svet. Všeč mi je!
lovrenka
Hvala, razveselila si me,
lepo bodi, Ana
urednica
Poslano:
28. 11. 2017 ob 16:44
Spremenjeno:
28. 11. 2017 ob 18:30
Ženska, pesniški subjekt v tej pesmi ne doživlja samo treh zgodb hkrati (Virginijine zaključne, vrabčkove vsakdanje in svoje, ki je le epizoda), pač pa je hkrati receptor za glasove okrog sebe, barve in premike ... Všeč mi je neafektiran prikaz dejstev, ki lahko pomeni sprejemanje vseh nians življenja, tudi temnih ... Virginija oživi prav zaradi tega odnosa ... Če oživi ona, živi vse. In negira neogibno posedanje.
Lp, lidija
Lidija, hvala za pronicljiv komentar in živost, ki jo prinašaš v naš vsakdanjik,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Ana Porenta (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!