Mali otroci

v igri pomanjševalnic

odrašča pesem.

____________________

Otroška misel je preprosta, misli odraslega so tudi.

Vse kar gledajo oči je zgodba kot iz pravljice.

Sladka in živa, čakajoča še več dogodivščin.

V resnici prav nič drugačna kot pri odraslem piscu.

Le da leta prinesejo finoče, ki zavijejo zgodbo,

da jo potem še pol dneva odvijaš in razmišljaš

in potem čez čas prideš do zaključka, da je mogoče

jo brati na toliko različnih načinov, da pove še marsikaj

več kot pa je bilo sprva na hitro napisano. Zato berem

vsako zgodbo večkrat z različnih plati videnja in tista,

ki mi je najbolj všeč se mi približa in jo ocenim toliko,

kolikor mi pride do dotika. Je odraslo in je otroško,

moraš imeti rad in ko imaš, potem ni daleč da ti je blizu,

prav tako kot je čista ljubezen. Sede v srce in je pred očmi

in daje in daje, nikoli čisto do konca v enem vdihu, zato

sledijo še naslednji in postane hrana, ki se je je z užitkom,

počasi in z lepoto, ker je vredna.

Na koncu zgodbe narišem srce in štiriperesno deteljico iz spomina,

ker je že leta nisem videla. Naredim korak bližje in se dotaknem

pravljice, ki zaradi utripa traja in traja. Ja, živim. In to je veliko.

IŽ-lev