Moj ljubi je postal metulj.
Ves vzhičen je od slave.
Prezira me kot stari žulj,
ki sploh ni del narave.

Ponižno še za njim se plazim,
da vsi mi govorijo,
naj vendar enkrat že opazim,
kako se mi smejijo.

A kako naj bi ga ne ljubila,
saj le njega sem spoznala,
ko sva v zelenju se gostila
in v dno duše se prebrala.

Vendar slišim, da ni srečen,
in kar je zame dober znak,
je v svoji vrsti podpovprečen,
ker pod krili skriva nekaj dlak.

Ko si bom končno zaslužila
svojo angelsko obliko,
ne bom na njega pozabila,
saj večno v srcu nosim sliko.

A prevejano stopila
spet usoda je na prste
in okrutno mi srce zlomila,
gosenici bolj pozne vrste...

Ko končno nekaj kratkih hipov
ob mojih svoja krila je razprl,
mu srce je bilo pet utripov
zame, preden je umrl.

Kje so metulji, ki umrejo?
Poti več dalje ne poznam.
Se še kje duše razcvetejo
in še naprej, kot jaz, bo sam?

Adelina