In dodati ni več nič mogoče,
le dovoliš si sprejeti
in se vsem kar pride odpreti.
Podaj mi roko moj ljubi,
pojdi z mano v večnost,
prosim,
ustavi se za trenutek,
sled solza na licih poglej,
pojdi z menoj,
ne postavljaj mej.
Najini ljubezni spomenik postavi,
naj te nič ne ustavi.
Podajva si roke,
narediva krog,
prestaviva omejitve,
naj jih čutenje preseže,
za vedno združena v eno,
dopolnjujoča in brezmejna,
kot morje in obala,
vedno skupaj,
pa vendar vsak svoj.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: JernejaMeterc
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!