moji kremplji rinejo
v podpalubje tvojih možgan
zame delaš nadure
spogledujeva se skozi žabje oči
prosevam skozi kožo

moja pesem je hripavo položena v tvoje grlo
melodija se ziba na raztrganih glasilkah
globoko zadihaš zame

prisluškujeva si skozi konjska ušesa
božam te s tipalnicami
miruješ komaj vidno
črpaš limfo skozi zamašene kanale
oblaki zahrzajo čez okameneli svod neba

utrujena sva kot noč pred zoro
mimo "kak hrup neznosen hrup" huškne vlak
zapisujem si z okorno pisavo

zanimivo:
kamenje ob progi
kot vedno
smrdi po človeški scalini

kot vedno

brezno