Sonet št. 46

Jaz bom na svojem in ti boš na svojem

koncu jezera. Tam čakal predano,

mirno te bom, kljubujoč vsem opojem

dvoma, ki vodi nas z zlobno nakano.

 

Šele, ko zmrzne prozornost gladine,

bom brez hitenja na njo zakorakal.

Mirno capljal bom, a zgolj do sredine,

kjer bom obstal in te v mrazu počakal.

 

Sredi jezera in gozdnega sveta

bo kakor prvič, ko sva se spoznala,

kot da na svojih obalah vsa leta

nisva drug drugega zvesto čakala.

 

Tam se nekoč zima v vigred prevesi,

led se udre, utopi dve telesi.

Peter Rangus

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
21. 11. 2017 ob 15:33


Impresivno ! Sploh zaključek udari!!!



A hočeš enajsterec?


Potem rabiš popravek v drugem verzu (imaš 10 )


Vem, da najdeš rešitev 123;)

Zastavica

Peter Rangus

Poslano:
21. 11. 2017 ob 15:43

Močna pohvala. Hvala. 

Ufff...nisem opazil. Sem popravil... se zgodi.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Peter Rangus
Napisal/a: Peter Rangus

Pesmi

  • 20. 11. 2017 ob 00:05
  • Prebrano 645 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 305.4
  • Število ocen: 10

Zastavica