Jaz bom na svojem in ti boš na svojem

koncu jezera. Tam čakal predano,

mirno te bom, kljubujoč vsem opojem

dvoma, ki vodi nas z zlobno nakano.

Šele, ko zmrzne prozornost gladine,

bom brez hitenja na njo zakorakal.

Mirno capljal bom, a zgolj do sredine,

kjer bom obstal in te v mrazu počakal.

Sredi jezera in gozdnega sveta

bo kakor prvič, ko sva se spoznala,

kot da na svojih obalah vsa leta

nisva drug drugega zvesto čakala.

Tam se nekoč zima v vigred prevesi,

led se udre, utopi dve telesi.

Peter Rangus