Z vrhom glave obrnjena v tla, 

roke izpuščene

plapolajo v vetru giba,

prevzame me piš, 

mravljinči po hrbtu, 

 ko ta se ukrivi 

in dviga, 

vzporedno z nogami, 

vodo, 

ki potuje v sredico luči

in se vrača do vrha ponovnega začetka.

Razpiram krila v polkrog z leve in desne, 

dotik dlani ob sklenitvi, 

pogled dvignem tja visoko.

Ustavi se gib, tu je nov vdih, 

vibrira, ko pride zvok, 

najgloblji je tih.

Doroteja Vrbanova