Da odstrem zgodbo,

zapisano v kisiku nevidnih besed,

moram preseči zrak, ga razpoloviti na stereosliko

in ga edinstvenega in osamljenega čuvati,

oddaljenega od vakuumskega brata dvojčka.

Dihanje ni dovolj,

da se razprejo pljuča črk,

postavajočih v praznem svetu belih prikazni

in rdečih krvnikov,

ki se redko prikažejo na sončni strani zgodbe.

Kri ni zadostna,

da stečejo v stavkih misli povedanega,

plazma koplje po telesu razdalje med stenami, 

pritisk rdečice narašča v nizkem startu,

ki je v izteku ciljan v golo srce.

Vsak prekat

razdeli celoto v trzanje delov,

mišice se spominjajo okostenelega duha,

na katerega so se nekoč pripenjale s ponosom otroka,

ki pleza čez zaraščeno ograjo odraščanja.

Le misel,

osredinjena v lastnem smislu,

ostaja kot vkopana v razumu brezdanjosti,

nenehno izvira iz večnosti, prestreljena z minljivostmi,

ki ji ne morejo do živega.

Na mrtvem mesu

se življenja polaščajo prihodnosti,

zakopana pod pozabo usodnih mnenj,

razuzdana kot prevaranti kaosa,

ki svoj kos resnice vlečejo s črnim rezom časa po belem prostoru.

Dare Gozdnikar