med zavozlane ude in telesa
je obredni ples nemirnih,
begajočih, nazaj hitečih lutk.
V telo vtkan spomin na vodo -
tisoč časov pred nami so
žene v njej našle besedo življenje -
neusmiljeno brni.
Luna jemlje v svoje hladne prste
samo sanje čudežnih otrok,
vse ostalo odpada in izginja
v črnini nepomembnega odtekanja.
Včasih vem, kam želim.
Ko ležem vznak
v varno ogrado zelenih preprog,
kjer sonce zlati tudi tople vetrove.
Vsi svetli pogledi malih ,
še nedokončanih ljudi
so zbrani pod istim obokom
zahajajočih planetov.
Vsi čvrsti otroci
z nasmehi na letečih preprogah,
z Aladinovimi svetilkami v žepih,
s prijatelji vrabci in mački
in potepuškimi psi.
Včasih je dovolj obstati.
Vzeti v roke
svoje malo razkvečeno srce
in ga pobožati ravno tam,
kjer je blatno,
potolčeno in polno strahu.
Zelo dobra pesem. Naslov berem skupaj z naslednjo vrstico, ki v liričnem tonu ob rabi imenitnih podob prehaja v eno samo bolečinsko stanje moje notranjosti, a me istočasno v tolikšni meri obogati, da sem še bolj prepričana v moč izpovedne besede.
Samo eno vprašanje: ali si morda mislila našle in si pomotoma izpustila L.
Lp
Andrejka
Draga Andrejka!
Najlepša hvala za bogat in občuten komentar. Se strinjam s tabo. Beseda je moč in nam da moč, da smo. Hvala tudi za popravek. "L" se je izgubil po poti, ja ...
Lep dan!
Polona
Uročen (s)pijem te besede (z)vezane z ver(z)o(m) življenja!
Mucamaca, čestitke!
Jošt Š.
še tako zataknjeni se odtaknemo
je prva misel, ki je prišla
ker se pač moramo zatikati
pa čeprav nas skrči
*
kr berem in berem...pobiram iz polnosti in se dodajam
objem
pi
Draga Jošt in Irena! Hvala za vajin odziv in dotik. Vama želim poln dan!
Pozdravčki!
Mm
Vračanje k otroku, k nezamegljenem pogledu - pesem o tem, kar bi morali opaziti, pa smo se naučili spregledati, da bi preživeli. Zaključek pesmi deluje zdravilno in opogumljajoče: ni nam treba pri odraslem telesu vztrajati v nedokončanosti ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poetesa
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!