Komu mar za pekel,

v njemu rastejo isto lepe vrtnice.

In ta melodija,

med tišino in trganju srčne tančice,

ostaja nit,

spletena med koraki.

Preblizu slike,

da bi zagledala lepoto,

potujem daleč tja,

nekam v samoto,

za boljši razgled.

A kaj ko žalost lovi,

ko gledaš nazaj,

a kaj ko kri ti poživi,

ko spomneš se na znan glas.

ki ostaja, bistrejše kot obraz.

Danes je pekel,

jutri bo raj,

umes plešem,

in se ne sprašujem zakaj.

Le čutim.

z občutkom se zastrupim.

Dvignjena kot goreč zmaj,

po tleh, kot diroča reka,

naj zgori,

naj spere se obleka,

naj odkrije bistvo človeka.

Duša, moja, tvoja,

polzi pod kožo,

skozi njo,

skozi vesolje,

skozi prikrito zvite,

robe iluzije.

abukala