Nizka plitvina

čoln ob privezu

ugrizne v temo.

_______________

Včasih sonce hitro zaide, včasih imam še moči in bi lahko bila budna.

A sem kot riba, ki jo mrak naredi nasedlo, s temo in ostrim skalovjem na obalo.

Takrat mi pljuča izdihnejo preostanek zraka in zajemam samo še vodo, dokler me ne zmanjka.

Sanje zdrobim v drobne delce, ki jih še vedno čuteče gledam in lezejo z mojega hrbta

kakor nahrbtnik, ki zaradi teže izgublja na moči svojega prijema. Primem oranžno plastiko,

podobno rešilnemu jopiču in držim pesti za rešitev brez ostrine, brez preveč našpičenih robov.

Gladko in neboleče zdrsnem v noč, zaspim ob šumenju večera

ob golih listih jesenskega vremena.

IŽ-lev