Sedem zjutraj, ko se končno
Zvijem pod odeje hladne,
V rosno okno pomežiknem,
Ki poslednjo vlago krade
Nočnim uram. Vanje nočem
Svojih divjih sanj zaplesti.
Sem dvoživka, ki ne more
Dveh plati sveta prenesti.
Sedem zjutraj. Avtobusi
In ljudje hite na delo.
Skrčim se. Sušim se. Jedro
Mojih lir je zoglenelo.
Padem v nek vzporedni prostor,
Kjer sem v tisoč zgodb razpeta.
Preden prva se dopolni,
Je naslednja že začeta.
Gledam slike podzavesti,
Zvonec mi oči prereže.
Pošta. Spet papirji prazni.
Tale še korak dlje seže.
Dala sem noči brez spanja,
Dala sem vso moč svežine,
Rila po korenu zemlje,
Molzla stratosfersko vime.
A sem gluhim pesem pela.
Prav lahko bila bi hrček.
Hvala za sodelovanje
In pa – tolažilni srček.

Aleksandra Kocmut - Kerstin