Dežele se zgrinjajo vame,

v neokrnjeno samoto, ki čaka na pobeg

privlačnosti prostranih potovanj.

Skozi zrak postajam

trdnejša opora praznini,

ki je je vse več, nasičena,

da je prepolna sebe

in se spotakne vase

ter sesede v nič vredne omembe.

Ko se misli

zgostijo v priložnosti

se vrata počasi odškrnejo,

zavit v njihovo odprtost

se kaže jasnina na črtah obzorij,

vzporednih mnenj narave,

pripovedi preteklosti,

ki nalagajo breme

vrh drug drugega

ter se trepljajo z dregljaji.

Kosti sem stresel na dno mesa,

škrtanje je zamolko donelo skozi kožo,

zvok je bil vse bolj pritlehen,

kot da bi prepoznal skrajnost,

ospoznavnost biti, ko ne veš kje sploh prebivati,

vsaj dokler se čas še ukvarja s prostorom.

S svetlobo zakopan

rijem kot krt na tkanini kozmosa,

vleka sanj spodbudi utrujene veke,

da s sten speljejo arhetip podob

v zgoščeno slutnjo smrti,

ki se zanaša na nerazumljivost življenja.

Dare Gozdnikar