Sonet št. 43
S klokotajočih bregov, zvodeneli
curki v kamnito posodo pršijo
nerazpoznavne bolesti globeli
in v njej umešajo strah v domišljijo.
Glasni so, glasni, nejasni spomini,
ko žuborijo na mestnem vodnjaku
in kot se voda blešči v mesečini,
oni budijo se in mrejo v mraku.
Tiho na trgu noč v tlakovce trka.
Tiho se s krošnjami vetrc ubada.
Tiho umira zasanjana Krka.
Tih je razum in še tišja je nada.
Zgolj na vodnjaku, ki se z vodoj spira,
slišim njen glas, ki se času upira.
Lep sonet, malo sem jih že pogrešala ...
A si v prvi kvartini pozabil na ločila?
Tisti dialektno zaznamovani zaključek ( z vodoj) mi je pa prav všeč in paše h Krki!
Lp, lidija
Ja sem mislil, da ni vejice v prvi kitici, čeprav je narbrz kar res.
Ja ta vodoj, pa vetrc je zanalšč tam, kot spomin na Ketteja. Lahko bi dal tud " ki z vodo se spira...", samo se mi je lepše tako zdelo. Narbrž je pa z vodo in z vodoj, podobna zgodba kot s tabo in s teboj.
V vsakem primeru hvala
Čestitam Peter na podčrtanki. Prelepa pesem je nastala v tebi.
Lep pozdrav, salke
Hvala lepa Salke :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
- 06. 11. 2017 ob 22:27
- Prebrano 664 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 239.95
- Število ocen: 9