Sonet št. 43

S klokotajočih bregov, zvodeneli

curki v kamnito posodo pršijo

nerazpoznavne bolesti globeli

in v njej umešajo strah v domišljijo.

 

Glasni so, glasni, nejasni spomini,

ko žuborijo na mestnem vodnjaku

in kot se voda blešči v mesečini,

oni budijo se in mrejo v mraku.

 

Tiho na trgu noč v tlakovce trka.

Tiho se s krošnjami vetrc ubada.

Tiho umira zasanjana Krka.

Tih je razum in še tišja je nada.

 

Zgolj na vodnjaku, ki se z vodoj spira,

slišim njen glas, ki se času upira.

Peter Rangus

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
07. 11. 2017 ob 09:27

Lep sonet, malo sem jih že pogrešala ...


 A si v prvi kvartini pozabil na ločila?

   Tisti dialektno zaznamovani zaključek ( z vodoj) mi je pa prav všeč in paše h Krki!

  Lp, lidija





Zastavica

Peter Rangus

Poslano:
07. 11. 2017 ob 10:17

Ja sem mislil, da ni vejice v prvi kitici, čeprav je narbrz kar res.

Ja ta vodoj, pa vetrc je zanalšč tam, kot spomin na Ketteja. Lahko bi dal tud " ki z vodo se spira...", samo se mi je lepše tako zdelo. Narbrž je pa z vodo in z vodoj, podobna zgodba kot s tabo in s teboj.

V vsakem primeru hvala

Zastavica

salke

Poslano:
07. 11. 2017 ob 11:28

Čestitam Peter na podčrtanki. Prelepa pesem je nastala v tebi.

Lep pozdrav, salke

Zastavica

Peter Rangus

Poslano:
07. 11. 2017 ob 16:59

Hvala lepa Salke :)

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Peter Rangus
Napisal/a: Peter Rangus

Pesmi

  • 06. 11. 2017 ob 22:27
  • Prebrano 505 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 239.95
  • Število ocen: 9

Zastavica