V kotu podstrešne sobice
je skozi majhno lino moč opazovati nebo.
Vsake toliko nekaj rahlo utripne,
pristriže zrak,
kot ga pristriže perut ptice,
ki morda nekaj išče
ali se le lovi z vrtinci vetra.

Približam se vratcem poleg mahagonijeve mizice,
oplazim medeninasto kljuko
in stopim na podest,
ki se pne nad stopniščem.
Počasi zdrsnem mimo škripajoče ograje.

Porcelanasta sobana vrtinči delce prahu.
Na črtaste vzorce zofe
seda težka tišina.
Ob steni razpotegnjene knjižne police
bežijo v neskončen hodnik.
S prsti zdrsim po hrbtiščih zgodb,
po napetih platnicah nekih tujih življenj.
Na desni se nabirajo dolge zavese
in z vso težo padajo proti tlom.
V nagubanosti me spominjajo na ogromne bukve,
ki so ostale nedotaknjene.

Skozi vratno špranjo zazeva tanek curek svetlobe in
sede na oljnato sliko matere z otrokom.
Z roko počiva na detetovem ramenu,
medtem ko, sedeč na stolu, binglja z nožicami
proti zlatim robovom okvirja.

S pogledom razrahljam materino brokatno obleko,
ki veže okroglino njenega trebuha.
In za hip se mi zazdi, da me opazuje skozi lino.
Spolzim skozi zenico njenega očesnega neba.
V nesmrtnosti utripnem,
ko v vrtincu vetra čakam, da me kot ptico
posrka vase,
v novo minljivost.

Martina Pavlin-Essentia