Z lanom si zastri oči
ali pa odreči se razkošju
svojih udov
ki ponujajo se ljubkovanju sami

Zrak s poltenimi rokami
preizkuje tvoje izbokline
medu prepolne
ki v skodelo duše žejnemu
ga ne točiš ...

Sovražnica si svojih dojk
s prahom zlatim napojenih
z morjem oškropljenih
ki težijo k rokam in očem ...

Zdaj si sama lasten plen ...

Izseli se iz svojih udov
nevredna da bi preko njih slasti
izpila mleko
ki poletje ga ponuja
žejnim ustom skrepenelim od hlepenja
zoglenelim od ihtenja...

Naj bo skala tvoje domovanje
negibna sestra kamenin
meni pa daruj spomin
oblin skelečih praznovanje ....

Nočem tvojega srca
ki zaničevanja kri brezmadežno poganja
v podzemnem svetu
kjer vrtinec spi
v nenaseljenem telesu srne ...

Naj se mi ne zlomi glas
z mrmranjem tvojega imena
ki tišina ga povzema
s tabo že zapisana okovju ...

Gostoljubnost skale
nemo nagost razkazuje
ki sle po sebi se sramuje
poglede poželjive zaničuje
da bi izbrancem se lahko predala
s slastjo ki z njo si me zaničevala ...

Vrednost lastno pomnožuje
v risu kroga izključitve
da duhovom se brezmadežna daruje
sonce žali ki ji polt ljubkuje
in oko ki ji pantomimo dovoljuje

Koža in obline
plodne kot sadovi sadovnjaka
ki v njih se trpek sok pretaka
zlata kakor klasje žita
valujoča kot poljane morja ...

Skalnate zenice
v mulju potopljene ...

Svetilnik strm
kot ponos iz skale se dviguje
O vetrovi podrite ga ki vam kljubuje!

TOMAŽ