Tiho ihtenje polnijo besede. O vsemogočnem in ljubečem Bogu, ter življenju po življenju. Bila je ... Spominjali se je bomo ... In zopet o gospodarju nad življenjem in njegovi pravičnosti. Skupaj z odpetimi žalostinkami napenjajo lok žalosti. Lok med žaro, pred katero stoji njena fotografija in tihim ihtenjem. Napnejo ga, do skrajnosti obupa.

Tedaj pa, kot kakšen Deus ex machina, vstopijo v prostor štirje postavni mladci. V svečanih oblekah, z baretkami na glavi in belimi rokavicami na rokah. Postavijo se ob odru. Njihova drža in pogled sta pomirjajoča. Eden od njih vešče, a spoštljivo dvigne žaro iz cvetnega venčka in jo podrži pred seboj. Drugi odnese fotografijo do njenega očeta. Ta, ves skrušen komajda vstane. Prime jo z obema rokama in si jo stisne k prsim

izjokan pogled

čez njen nasmeh mladosti

v praznino cvetja

dimitrij