Gosta senca črničevja,

vonjave, ki jih tvori bor,

šoja gleda iz vejevja,

oglaša se škržatji zbor.

Neusmiljena pripeka,

šum valov nekje v daljavi,

vas pozabljenega veka,

čas v tem miru se ustavi.

Kjer modrina se nebesna

v turkizno morje potopi

in svoboda breztelesna

telo in dušo okrepi.

Mivka, pesek, sive skale,

tiho gladko ogledalo,

nedotaknjene obale,

to za vedno bo ostalo.

Lorijan (Luka Šturm)