Mrzel most sniva

o tihih nočeh.

Na njem obupljiva

v poslednjih močeh

sliši Krkino pesem.

»Želela bi si,

da že končno del nje sem,

ki mirno polzi

med poljanami v Savo.«

Na mostu je odprla

utrujeno glavo

in se je v šumenje zazrla.

»Še luna posije

mostovom na Krki,

četudi kdaj ni je

(oblaki in mrki).

Še piha kdaj nemo

po žalostni strugi.

Zgolj mi od tu gremo,

da pridejo drugi,

saj Krka, nam steče.«

Še bolj zaskeli jo

in z dvomom si reče:

»Adijo, adijo!«

Peter Rangus