Obupan, v samoti neizmerni,
kot blazen kričal bi v gluho noč,
če ne bi vedel, da je nemogoč
vsak moj klic, ker gre v nasprotni smeri.

V tišini skušam vzeti to nemoč,
kakor usodo dano le prekletim,
ki moram jo molče in sam živeti,
da me ne pokonča neznana moč.

Ker sem tako obsojen na čakanje
in na večni molk in to tišino,
se zatekam v zapeljive sanje,

da mi omiljujejo ostrino
s katero me nenehno reže čas
in mi naznanja skorajšni poraz.

kam jo mahaš v tem nalivu,
v roza petkah, v mini krilu?
Noč je, svet gre spat počasi...

Angel ti moj dolgonogi,
kod si se mudil sinoči?
Sonce se v zenitu boči,
ti pa spiš, da bi te zlodi!

Angel ti moj, nič ne mari,
spavaj, spavaj sladke sanje,
mož pa tvoj bom, tepec stari,

na rožičke svoje bajne
dal sušiti mini krilo,
da te ne bi prehladilo.

MAZEPA

Na konja zvezan, nag, rjovel

Mazepa je nad rablje svoje,

zgolj salvo smeha je požel,

tedaj pa: švrk! glej, bič zapoje

in konj splašen, poskoči, v dir,

kot bi podil ga sam hudir,

spusti se, iskre izpod nog

se krešejo vsenaokrog

in ogenj šviga iz nodzrvi,

tak zdrvi po trhli brvi

čez usahli potok v gozd,

dviga prah za njim se gost ...

Bežijo mimo hoste, mesta,

doline, jezera, goré,

nad njima vranov jata zvesta

in sonce, ki nenehno žge,

da znoj obliva ju krvavi,

ki se cedi po stepni travi

in žeja muči ju in glad,

Mazepa bi zakričal rad,

da s krikom konja bi ustavil,

a usta suha so preveč,

v tej pušči pa je čudež pravi,

če kdaj zapade dež; nič več

ne skuša konja pokoriti,

zdaj druga skrb mu gloda um:

kako se krokarjev znebiti,

ki že narašča jim pogum,

da letajo vse niže, niže,

joj, venomer so bliže, bliže,

s kljuni ostrimi zdaj, zdaj

bodo mu obraz skljuvali

in iztaknili oči!

Že ju trop volkov sledi,

(ali pa so to šakali)

lačni, eh, od bogve kdaj!

Mar bo takšen konec vzel

tu na tujem grob imel

v zveri divji in preteči?

Noč bo kmalu! Glej, grozeči

gobci bližajo se naglo,

čuj, skovir, (to Smrt je z ragljo),

se oglasil je v daljavi,

medved zarohnel v goščavi;

zdaj na koncu sta poti -

brezno, glej, pred njima ždi!

Za trenutek konj obstal je

na pečini, spodaj reka

besno skoz kanjon odteka,

pa se dol v prepad pognal je ...

Bila je noč že, ščip sijoči

gladino reke je srebril,

kar zbor deklet čez most pojoči

domov se vračal je od njiv,

ko zadnja izmed njih obstala

je sredi mosta brez besed,

tam spodaj nekaj je zaznala,

v temi na bregu spet in spet

svetlika dvoje se oči,

kdo je izvedeti želi,

pa stopi k vodi, o moj bog,

na mrtvem konju mlad mrtvak

leži ves gol, prevrnjen vznak,

privezan je na konjski bok,

se zdi, iz ust mu teče kri ...

Tedaj pa mrtvec oživi

in v prsih glej, mu zaječi,

da vrlo se dekle splaši,

od groze je kot ukopana,

za roko zgrabi jo rekoč:

povej mi, angel, duh, Morana,

sem živ še ali večna noč

me zagrnila je in spim?

Živiš, dahne dekle in strah

votli jo in tesnoba z njim.

A kje sem, angel, reci, ah,

že čutim da me smrt zmaguje ...

Ta reka San se imenuje

in ta ravnina - Ukrajina.

Tedaj se v duši mu zjasni,

iz rok prebelih jo spusti iz ust dih zadnji izpusti

in zašepeče: domovina.

Matej Krevs