P r o l o g

»Iz

votline

odhajamo

in vanjo padamo.«

0.0

Tema je pomanjšana svetloba,

ki ne pove vsega v nazoru opaznega.

0.2

Prvo videnje se zasidri v pogled,

razblinjanje usode v kristal krhkosti.

0.3

Ni lepših senc na obzorju sten,

ki zrejo v lasten namen, kot implozija misli.

0.4

Oprijem podrsuje pod vzglavje védenja,

ki je podloženo z upanjem brez tolažnika.

0.5

Podobe resničnosti se ukrivljajo pod resnico,

njena teža je neminljiva, kot slepa vera tik pred zakolom.

0.6

Raztrg spon podviza prosti tek pred jamo,

iz nje sije tema v zvezdo, ki slepi njeno mrakobnost.

0.7

Oči se obračajo za hrbtom verjetnega,

ustvarjao kroge poželenja, vrtince zakovanih mnenj.

0.8

Opomnik spomina skomigne sključen pod strop,

kakor uzrta bela globel, ki povabi na pobeg jasnine.

0.9

Oddaljevanja so približevanja izostritve pomena,

bolj si stran, jasnejša je slika, barve zadišijo po stvarstvu.

1.0

Nevede vračilo vstavlja plačilo enakim,

znano znanje oznanja prihod neznatnih.

E p i l o g

»Človek se prileže votlini.«

Dare Gozdnikar