V Pivnoy baru sem bil šele drugič.
Moja takojšnja ugotovitev je bila, da imava z Vanjo Kozlovom dober spomin. Zapomnil sem si njegovo ime in on si je zapomnil mojo včerajšnjo pijačo.
Jaz sem spomin preveril na srebrni ploščici, ki mu je krasila brezrokavnik, on pa ni nič preverjal.
Pred mene je postavil dva kozarca. Enaka kot včeraj.
V prvem je bila vodka in v drugem voda.
Barva je bila enaka, kozarca pa različna le po velikosti.
Kot Babuški bi lahko zložil manjšega v večjega in oba skupaj v kozarec za pivo
s katerim se je opijala nezanimiva mladenka na moji levi.
Zaradi njene nezanimivosti sem gledal v desno.
 
Trojčice različnih velikosti so se smejale v tri krasne.
Prepričan sem bil, da je vsaj ena povedala šalo, saj popolnoma nič drugega ob tej popoldanski uri v tej beznici ni bilo smešnega.
Tudi trojčice bi lahko zložil kot Babuške saj je njihova brezizrazna lepota že na daleč dajala vtis votlosti.
Sočasno je mladenki na levi zdrsnil komolec iz točilnega pulta.
Postajala je vse manj nezanimiva.
 
Nad džuboksom je visela slika gospoda z brki in brado, ki se je naslanjal na usnjen naslon podoben kozi za preskok v osnovnošolski telovadnici.
Nekoč je bil predsednik in revolucionar in njegov naslon naj ne bi imel nikakršne simbolike.
Med tem, ko je gledal v sliko je Vanja močno brcnil v džuboks, da se je igla premaknila iz mrtvega teka in nadaljevala svojo pot po krožnici. V brci je bilo veliko simbolike s predsednikovim naslonom.
Nadaljevala se je tudi zlajnana pesem na katero bi se dalo zaplesati kazačok, čeprav to ni bil kazačok.
 
Zunaj se je temnilo.
Tudi ob belem dnevu bi skozi majhna okna pricurljalo malo svetlobe saj sonce nikoli ni zašlo v to ozko ulico.
Vanja je prižgal luč in udaril po veliki tipki. Blagajna je zaškrtala in izvrgla predal.
V dlani je zmečkal nekaj bankovcev in jih stlačil v žep.
Ni skrival svojega početja, čeprav bi v poltemi to zlahka storil pred mano. Nihče drug ni naveličano krožil z očmi.
Najbrž je zato tudi pomahal le meni preden je za sabo zaprl vrata.
 
Tudi Vanja Sokolova je imela zelo dober spomin.
Pred mene je postavila dva kozarca. Enaka kot včeraj.
V prvem je bila vodka in v drugem voda.
Barva je bila enaka, kozarca pa različna le po velikosti.
Smehljala se je in med vrtenjem v roki pomivala pivski kozarec, ki ga je izpraznila znova nezanimiva mladenka na moji levi.
Med pomivanjem so se zibale njene prsi.
Z bradavičkami je po zatohlem zraku risala ležečo osmico. To bi lahko opazoval v neskončnost.

Mladenka je zaprla zabuhle oči.
Na pločevinastem pultu si je hladila desno lice, roki pa sta ji prosto bingljali proti vlažni talni oblogi.
S komolci se več ni ukvarjala, pa tudi nekaj trenutkov prej ni dajala vtisa, da bi jo drsenje komolcev posebej skrbelo.
 
Vanja je pobrala še moja dva prazna kozarca in nadaljevala s pomivanjem. Nadaljevalo se je tudi risanje simbola neskončnosti.
Ni mi natočila tretje runde. Vedela je, da sem tudi včeraj spil le dve.

Vanja in Vanja sta imela zelo dober spomin.
Tudi cena je bila enaka le, da sem Vanji dal dva rublja več napitnine kot Vanji.

Panonsky