Po hotelskem stopnišču so škripali ostanki razbitih kozarcev,

ki so se zarili v gumijaste podplate in

v zavihkih rokavov bunde so se topile redke snežinke,

ki so me ujele med prečkanjem blatne avenije.

Odprem okno.

Dve vrsti uličnih svetilk se izgubljata v megli in

pogled, v nasprotju s sluhom, ne seže čez cesto.

Zaprem okno in zagrnem zbledelo zaveso.

Iz bližnje beznice kljub temu prodirajo v sobo

večglasni neusklajeni zvoki podobni prepevanju.

In nekje v ozadju se sliši zamolkel zven strun.

Starec bojda igra na balalajko.

Pred slabo uro, ko sem popil zadnjo večerno vodko,

ga je imel že močno pod kapo ali,

če se tudi tam temu tako pravi,

močno pod kučmo.

V kopalnici je hladen radiator in nad njim nejasen napis v čirilici,

ki verjetno opozarja pred mrazom saj drugih nevarnosti

v tem trenutku res ne zaznavam.

Poslušam glasno pretakanje tekočine v okrušeni cevi,

in čez nekaj trenutkov se med rdečkasto oker usedlino na dnu banje

vlije vroča voda in razredči ostanke izgubljenih duš,

ki so sem zašle že veliko pred mano.

Iz ene od razpok v zidu prigomazijo trije ščurki.

Iščejo toplo vodo in se počasi vzpenjajo

po zunanjem delu banje ne da bi se ozrli proti meni.

Morda opozarja napis na ogabne žuželke. Ni mi mar.

Zaprem vodo in iz zunanje strani zaprem tudi vrata.

Znova odprem okno in se naslonim na poledenelo polico.

Pod ledom so vidni golobji iztrebki.

Veseljaki počasi zapuščajo beznico in v ostrih zavojih izginjajo v noč.

Utihnila je balalajka in starec je zagotovo zaspal.

Hladen zrak počasi izpira iz mene desetdnevne vonjave

in odnaša nevidne sledi tujcev s katerimi sem si delil

separe drugega razreda v XVII. vagonu.

Na pepelniku v katerem so ugašali poceni cigarete je pisalo

»Транссибирская магистраль«.

Panonsky