Molk, kot zlato ...
Molk, kot zlato težak
me vleče na dno.
Dušim me. Iščem besede -
roke, ki me izvlečejo,
tvoje ime.
A pozabil sem skrivni urok.
Moja usta – rdeča kot pečat,
zapirajo pismo – moj obraz,
tako bel in nečitljiv
iz te globine.
In ti nad mano, slepa
oslepljujoča luč,
ugašaš,
medliš
v mojo temino.
Je v molku beseda tista svetloba ali dotik ljubljene? Večpomenskost in ritem bogatita to pesem, čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
- 26. 10. 2017 ob 10:48
- Prebrano 581 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 256.85
- Število ocen: 11