Reka sem

v meni se pretaka

dosti krvi

kot obešancu

tik pred vešalom

 včasih

imam dober spomin

takrat me daje nostalgija

in pogrešam naju

ko sva bila še naivna

in sva pustila

drug drugemu

 biti metulja

danes govoriva

resne besede

ki nama kot poper

mašijo pretok

po najinih rekah

in izgledava starejša

ker si več ne dovoliva

biti otrok

ki brezpogojno ljubi

vrtiva glasove

kot oddaljeni marsovec

ki je slučajno padel

na zeleno zemljo

in se čudiva

kaj smeva

 česa ne

ali kaj bi morala

in česar ne

kriza je

dokler ne najdeva

tistih besed

ki naju bodo

znova oživele

nama otroka

v naju

brezpogojno

IŽ-lev