Oprezaš iz strani
in se delaš, da me ni,
previdno ovohavaš zrak...

Me dosledno ignoriraš,
a v auri čutim, da blefiraš,
ko se vedeš kot vojak.

Trdnjavo lepih sanj
gradila zate sem zaman,
poslal si nanjo svoje tanke.

Skrita zdaj sem v ruševine
in oprezam iz višine,
ko prihajaš po ostanke.

Kakor z mino te z besedo
zadanem v hipu prav na sredo
ravnodušnega miru.

Amazonka sem, gverila,
in se do konca bom borila
neusmiljeno in brez strahu.

Iz oči ti mečem nože
še, ko mi ponujaš rože
in na kolenih moleduješ.

Obžaluješ solze slane,
poveličuješ svoje rane,
jočeš, da me potrebuješ.

Dečko, nisem tvoja mama,
amazonka sem in dama,
ki te v mislih ustreli.

Iz smrti se osvobodiš
in s poljubi povzročiš,
da se borka v meni zaduši.

Ves si drug in jaz drugačna,
sva svežega nemira lačna
in niha s čustvi zasvojena vaga.

Tako se vojna umiri
in ponovno skleneva remi,
ker grenka je dokončna zmaga.

Adelina