Po žilah mojih rdeča kri,

in v vsaki celici je tolk stvari

in kje sem jaz?

In DNA se v meni spet in spet  razdira,

V njej so skriti

rod za rodom

neke stare, čudne ženske

in zafrustrirani pradedi

ki so sklonili glavo pred graščaki

ko so jim vzeli njivo

in vsaj za eno noč še

ženo mlado.

Pa kaj potem

mrmrajo sami sebi tiho

v brado sivo.

Prek mene vsi še zdaj živijo.

In hočejo moj glas,

ob polni luni skozme govorijo

in vodijo me skozi čuden mrak.

In ko se sklonim nad deročo reko,

ki golta gnus in strup,

mi gib usoden zadržijo

in o svetosti govorijo,

o čudežu največjem,

DA SEM ŽIV.

ŽIV ŽAV

ŽIV, ŽIV..

Že prav, že prav.

Darika