Skozi gozd sprehajajoč

prisluhnil sem šepetu,

padajočega se listja,

ki šumi v kratkem letu.

Čudovite barve

okrašujejo dolino,

krasna mavrica jeseni,

seže do srca v globino.

Kot bi vsa dolina moje Soče

zlezla v svetovne galerije,

vseh odtenkov na rdeče

v svoje liste polni energije.

Ni pogleda lepšega,

kot žarke skozi barvne veje,

če pogledaš s srcem čutiš,

to, kako se še narava smeje.

Vsem slikarjem si nasmeh

in fotografom zaigra srce,

ko oblečeš suknjo v oktobru,

in na odru zemlje z njo pojaviš se.

Lep je letni čas,

zlató rumenega pejsaža

in način te matere narave,

ko nam čute za oko izraža.

Izkušena, umirjena in krasna,

res prelepa je jesen,

kakor nam življenje samo

v tem obdobju nosi svoj pomen.

Šepetaj in riši mi do zime …

Mikla