Ko zbudi se jutro

in telo še spi,

svetloba leze vame,

ji ostalo ne sledi.

Komaj se zavem,

da službe prost je dan,

narahlo se obrnem,

vržem prvo skrb si stran.

Pa umrem nazaj

v sladke še minute,

si podaljšam sanje

umirim vse možne čute.

Prav nihče budi me ne,

zakaj bi me pogrešal,

jaz pa tudi sam ne vem,

zakaj bi kam se mešal.

Lepše je z blazino mojo,

ki pod glavo mi miruje,

se prilega sladkim sanjam,

po katerih mi zavest potuje.

Spi, moj Mikla

odpočij si danes glavo,

saj utrujena ne najde

tisto tvojo rimo pravo.

Ne, ne dam se danes

budnim mislim kakor zmeraj,

naj gredo drugam se past,

kjer sem pozabil jih včeraj.

Jaz pa sladko bom zadremal,

plitko si privoščil bom smrčanje,

v ritmu komaj slišnega srca,

še malo obiskal bom nežne sanje.

Lahko noč še malo …

Mikla