Pisala bi o vsem

o jutru ki odpre pogled

o sapi ki jo jemljem

da preživim trenutke

kakršnekoli

s pesmijo na dlani

kot naiven otrok

ki mimoidočemu

zaupa skoraj vse

samo zato ker ga posluša

ne glede ali je dobro

ali ne

pijem kavo

ki me dela budno

in ponavljam besede

kot da bi hotela

graditi trdnjavo

ki jo ne bo nihče

zmogel zbrisati

pred očmi

ki postajajo budne

zavijam se v plašč

iz modrega žameta

da mi hlad ne pride

do kože

in ne čutim

več mraza

hodim potiho

da ne zbujam

še tistih ki spijo

a če bi bila glasna

ne bi bilo niti tega

jutranjega izliva

ki ga pišem sedaj

globina se veča

in da se ne izgubim

ostajam na plitvem

s tihimi premiki

a ko bo svetlo

bo živo

prostor se bo skrčil

in rekel boš

pojdiva

nekam ven

soba me dela

utesnjenega

in do takrat 

bom že oblečena

s povodcem v roki

bom pripravljena

na prostor brez sten

in tudi meni je

tako prav

ugašam računalnik

in umirjam tipke

zapiram misli

nič več ni besed

IŽ-lev