Moje jutro se vedno prične z branjem.

Sanj včerajšnjega dne,
nepopisanih listov deževnega svita,
premnogih besed, ki jih odnaša veter,
vedno novih in novih odmevov sledi,
ljudi kateri pišejo svoje zgodbe,
s katerimi spreminjajo,
svoj in naš čas.

Berem iz njene dlani in oči,
kjer vidim premnoge izgubljene vrstice,
trenutke, ko je odtavala,
se izgubila in se iskala 
med najinimi prekinitvami.

Berem utrip njenega srca
s katerim mi naznanja,
žalost in smeh,
solze veselja in presenečenj,
in tisoč drobnih besed,
s katerimi osvetljuje najin svet.

Berem njen molk,
s katerim mi naznanja,
svoje dileme,
in vprašanja brez odgovorov.
Zakaj?
In
Danes?

Danes berem iz njenih drhtečih pogledov,
v katerih se zrcalijo,
vse njene sanje,
vsa njena hotenja.

Čutim njeno dlan in besede:
Pridi, greva.
Odprla so se vrata v novi svet.

Felix