Po istem tiru,
teče kakor včeraj,
danes,
jutri,
če bo.

V vicah
v prenatrpani
čakalnici
nemirno prestavljam
lego sedenja,
levo nogo
premikam gor, dol,
spet drugo,
vsi okoli slično
v čakanju.

Dolgčas postaja,
nič več pisanja,
postaja malo tišine,
potem se kaže s prstom
eden na drugega,
krivdo,
vrednosti,
kompleksi,
kot kolo
brez kraja.

Krog
potegne
sebe v
zaključek.
Večni.
Sklopi
zadnjo praznino,
do gladke zaključene premice.

Odhaja čas,
za minevajoče,
manj, zmeraj manj jih čaka,
strah prodira v žile krvi,
v očeh nema vprašanja
vsak samemu sebi,
bom jaz naslednji?

Pojenja kritika,
za primerjave
lastne večvrednosti
dokazovanja
izginja lastni čas.

Eden po
eden,
pravi usoda.
Vsi
pridete
na vrsto.
Le počasi.

hope

IŽ-lev