Nič več te ne srečam

na tisti obali,

kjer v pesku ob svečah 

sva se igrali.

Nič več te ne srečam 

v parku na travi

ne v senci pod vrbo

v kotičku ob Savi.

Spomini na naju tam so ostali,

v vonju po pesku

ob najini skali.

V parku na travi, 

pod vrbo ob Savi ... sama posedam

in čakam -

morda te ponovno zagledam.

A leta čakanja so upe prekrila,

v samoti turobnost je krila dobila,

nič več te ne čakam, 

brez ritma korakam,

nasmeha črepinje

krojijo stopinje

in upov pepel zdaj veter raznaša,

veter, ki najine sanje ugaša.

Pisana_beseda