nariši mi luč

iz srca izruj konico noža

da se iz črepinj duše

zopet sestavi človek

nariši mi luč

pobarvaj hišo strahu

in vanj naseli mir

snemi jeklene rešetke

in poberi me s tal

s klofutami ne bom zmogla

kovinski glas je že zabil sodbo

potrebujem čas svetlobe

čas zvezde ki bi razprla krak

in me s kančkom upanja

prižela k sebi

na pomlad zacvetelo je upanje

nekaj je po prstih vstopilo vame

izginilo je jekleno breme

in duša je bila končno svobodna

levcek