De profundis
Naši kriki so okameneli v zraku.
Prepoznali smo se šele
v mlaki krvi.
V prah so se osule naše molitve.
In namenili smo se v puščavo,
da bi spet našli jezik.
Tam smo obstali,
pred senco neke bilke,
in ne znamo nadaljevati.
Plesali smo za dež
in skupaj z njim je prišla pozaba.
Bil je le trenutek,
morda tišina pred viharjem,
ki v nas še traja.
A vse bolj se izgubljamo v tej domovini
imenovani Izgnanstvo.
Ne znamo več moliti.
Besede nam umirajo v ustih,
besede molitve, težke kot
nagrobni kamen.
Pozdravček, premisli, če res potrebuješ ta (pojasnjevalna) verza v tej pesmi:
A vse bolj se izgubljamo v tej domovini,
imenovani Izgnanstvo.
Lp, Ana
maš najbrž prav, vendar je ta pesem bila objavljena v mentorju leta 2004 in je ne bom spreminjal, bi bilo nekako tako kot bi v fotošopu popravljal svoje 13 let stare selfije. (poleg tega je meni osebno veliko bolj všeč moja Pasijonska romanca od tegale De profundisa, ki je sicer coolsko darkerski, vendar takim mračnim apokaliptičnim (lastnim) pesmicam jaz ne verjamem več)
Lp M
Sem se nasmejala pri popravljanju starih selfijev ... ok, naj bo, kot praviš. Lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
- 05. 10. 2017 ob 11:31
- Prebrano 527 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 93.55
- Število ocen: 4