Poletje je zlagano.
Juka, osušena od pripeke,
z bodicami ljubkuje,
ker ljubezen je pri njej sadizem;
akacija,soseda v vrtu,
se v vrtincih sonca dviga k višku,
a dan že pada in sončni žarki
ugašajo na starem zidu.
Vrt miruje.
Morda si se navzela brezčutnosti kamna,
ali pa ti je drevo posodilo obliko
in moja roka se izteza v prazno.
Vse biva, da te zanika;
zaman odpirajo se vrata sanj:
obraz, ki se je, teman,
iztrgal morski zvezdi,
kopni v zrcalu vode,
in pljuskanje spreminja se v galebji krik.
Tvoj sinji smeh me ne doseže
v vrtu, med fontanami cvetov,
a zamračenih z neko senco.
Ura se ruši, ruši se nebo,
v popoldanski pantomimi senc, odhodov.
Veš, slepim se, ko poklanjam ti besede,
neizgovorjene, ki temneče morje
spreminja jih v šepet valov;
če bi se mi razodela v kretnji,
dotiku, ki zadrži poletje,
bi zopet vrnil smisel se stvarem -
ogledalom razdejanja,
ki v njih se ogleduje moja bolečina.
Čas, ki mi uganke zastavlja,
nerazrešljive, zastira tvoj obraz.

TOMAŽ