nihče ni gledal

v moškega ki je rojeval

tuje otroke in jim na hbrte

pripenjal papirnate zmaje

da so bili podobni gosenicam

tik preden so postali metulji

nihče ni poslušal

moškega ki je pestoval

med prsti mleko svojih prsi

napolnjeno z upanjem sirot

ki živijo v strašnem izobilju

nihče ni iztegnil

roke proti moškemu

ki je zadavljenih misli

odkorakal čez temno

pego sonca

nihče se ne spomni

moškega

stoječega pod baldahinom

camere obscure

v katero sije kruta zunanjost

nihče ni opazil

nejevoljne kretnje moškega

med zalivanjem

ranjenih betonskih luči

ki so se skrivaje

plazile v temo

nihče ni podrgnil

moškega

po izdajalski koži mesa

ko je mirno opazoval

divjanje vojne

medtem ko je prebadal

udomačeno srce

tako je moški postal

nihče nikomur

Dare Gozdnikar