Se rime v méjah ostrih razdrobijo,
ki svet potrgan jih v vsakdan vpeljuje.
Ponikajo v čeber neznane nuje,
izgubljajo svoj ton, zven, harmonijo.

A večkrat so močnejše od navdiha,
preskočijo vse žice zelektrene,
ne motijo jih kritike nobene
in pesem šele v njih lahko zadiha.

Počasi se izpojejo, zbledijo.
Potihnejo. Čeprav jih praska znova,
poetu več v svoj vrt ne dovolijo.

Vendár ta vrt je kletka brez okova:
So rime Večni vir in ne zaspijo.
Že jutri jih bo pela pesem nova.

+

Najlepši spev se z rimami poraja,
nikoli jih ne zmelje zgodovina!
Je rima pesmi mati, domovina.
Čeprav zatrta, znova v ritmu vzhaja.

Lidija Brezavšček - kočijaž