Samo svoj biser srca si.
Preblisk otroštva.
Za vodnjakom dvojnega odseva
nežen glas visokega hriba.
Zlati prinašalec spomina.
Nobena pošast,
nobena stara rana,
skupinska slika z bolečino
ne more požreti
tvojega neba,
ko pristajaš
med pisane trakove vode,
v lebdenje sence,
ki ni tvoja.
Tega še nikoli nisi delala.
Se igrala.
Letela.
Všeč mi je atmosfera in podobe, s katerimi gradiš to pesem. Odstranila bi zadnjo kitico, ki pesem hoče prizemljiti. Kaj meniš?
Lp, Ana
Draga Ana,
le toliko se je pesem prizemljila, da lahko Zlati prinašalec ( spomina) ( končno ) leže zraven nje...in ji dovoli leteti...
Ne morem zbrisati zadnje kitice. Potem ne bi bili več iz istega upanja :)
Vseeno hvala za sugestijo, za čas, za energijo.
Topel pozdrav,
Majda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!